Slovenskega naroda sin

Na planini je zivel,
rad je stare pesmi pel,
se zivljenja veselil,
mnogo vinca je popil.

Ko je prvic sel v svet,
si pripel rdec je cvet,
ki ga z zuljavo roko,
mati dala mu v slovo.

Oce zgubljal ni besed,
bil je vajen tujce klet,
sinu dal je v spomin,
zeleneči rozmarin, in dejal :

Koder hodil bos z njim,
vedi da si,
le slovenskega naroda sin.

Sam utiral si je pot,
videl mnogo je zarot,
stezka se premagoval,
ker ubijati ni znal.

Večkrat jokal je naglas,
cakal je vrnitve cas,
nic vec ni le zmagoval
in zato si je lagal, iz dneva v dan :

Ni mi mar bolečin,
z njimi zivim,
kot slovenskega naroda sin.