Sladoled

Končno je prišel avgust,
jutri greva na dopust,
bova šla na južno morje,
da razširiva obzorje,
nama bo lepo.

Bil je res lep večer,
v sebi čutil sem nemir,
ko sem hotu že začet,
mi je rekla: “J’z b’ jedva,
j’z b’ rada sladoled, ti matr!”

Zanjo vse bom naredil,
le da svoje bom dobil,
bosa se čez vročo cesto
odpraviva v mesto
na sprehod.

Ko slaščičarja zagleda,
ni ji več do sladoleda,
kot da mene več ni,
ga požira z očmi,
ko ta jo vpraša:

“Ja te pitam, hočeš sljadoljed?”
ji ponavljal je spet in spet,
jaz pa lačen ljubezni govoril sem ji
naj pohiti.

“Očeš li ljimun, čokoljat?”
Jaz se hočem le z njo mečkat,
a kmalu mi jasno bilo je, da z njo
nič ne bo.

Ves večer in dolgo v noč
je klicala na pomoč,
pojedla tolk je sladoleda,
da bila je čisto bleda,
bilo ji je slabo.

Sem prijel jo za roko,
ji govoril: “Bolje bo!”
Ko tolažba je prijela,
brž je k njemu odhitela
v sladoledni raj.

Tisto noč sva se razšla,
ona k njemu je odšla,
zdaj zarad’ ljubezni prave
peče burek in baklave
dan za dnem.

Srečal novo sem deklino,
raje peljem jo v kino,
tudi brez slaščičarja
in brez sladoleda
me rada ima.

“Ja te pitam, hočeš sljadoljed?”
ji ponavljal je spet in spet,
jaz pa lačen ljubezni govoril sem ji
naj pohiti.

“Očeš li ljimun, čokoljat?”
Jaz se hočem le z njo mečkat,
a kmalu mi jasno bilo je, da z njo
nič ne bo.

A kmalu mi jasno bilo je, da z njo
nič ne bo.